OBISKALI SMO VETRNO ELEKTRARNO | SKUPINA SOVICE

Ob avtocesti pri Razdrtem, ob vznožju Nanosa, se vrti vetrnica. Otroci iz skupine Sovice so se že večkrat peljali mimo nje.  V vrtcu so pripovedovali, da je zelo mogočna, velika, na njej gorijo lučke, da se včasih vrti hitro in včasih počasi. »Najbrž zaradi vetra!« so ugibali. »To je moja vetrnica,« je rekla Kaja, ker je njen očka idejni vodja in koordinator projekta vetrne elektrarne.

Skupaj s starši smo se odločili, da si vetrnico ogledamo od blizu v sodelovanju s Kajino družino, ki je bila takoj pripravljena prisluhniti našim željam.

V vrtcu smo izdelali plakat o vetru, poslušali zgodbice in pravljice o vetru, opazovali veter na našem dvorišču, odkrivali njegove značilnosti s preizkusi, se z njim igrali, otroci so spoznali, kako nastane veter, da je veter obnovljiv vir energije, kaj povzroča veter, kakšne radosti in nevšečnosti povzroča in kar je za nas najpomembneje, kako se lahko igramo z vetrom. Izdelali smo lovilce vetra, vetrni duh, jadralna letala, vetrnice, zmaje …

In končno je prišel težko pričakovani dan. Na vetrni dan v mesecu oktobru smo se zbrali pri izviru vode izpod Nanosa, ki se nahaja v bližini vetrnice, kjer nas je pričakala dobrodošlica. Kajina mama je v ta namen pripravila slastno pecivo iz jabolk, ki nam je še toplo zelo teknilo, sploh ob pokušanju bistre vode izpod Nanosa. Od tu smo se z lovilci vetra odpravili proti vetrnici. Otroci so vso pot skrbno lovili veter do vetrnice.

Velikanko doživeti v živo ob njenem vznožju, pod njeno ogromno eliso, je res – doživetje. Otroci so takoj z velikim zanimanjem začeli raziskovati njeno okolico. Medtem so starši prisluhnili Kajinemu očetu, ki je razlagal o pomenu in značilnostih vetrnice. Zanimanje za strokovna pojasnila je bilo precejšnje tudi med starši. Pokukali smo v notranjost vetrnice in otroci se niso mogli načuditi, kako je v njej toplo in kako veliko lestev ima, ki te popelje čisto do vrha, in koliko »uric« je v njej …

Sledile so igre z vetrom na travniku poleg vetrnice. Otroci so skupaj s starši lovili veter z vetrnicami, lovili smo vetrni duh, spuščali zmaje, igrali se z izdelanimi jadralnimi letali …  Večino otrok je najbolj  pritegnilo opazovanje in vodenje zmaja v zraku pod vplivom vetra. Preden smo se poslovili, smo še na bližnjih šipkovih grmičkih nabrali šipek. V vrtcu smo ga posušili.  Uporabili ga bomo za šipkov čaj, ko bo zunaj že dišalo po pravi zimi.

Doživeli smo res prijetno in nepozabno druženje, za kar se vsi udeleženci iskreno zahvaljujemo družini Pučnik, ki nam je to omogočila.

Avtorica besedila:
Vzgojiteljica Metka Strohsack Rejc
Avtorici  fotografij:
Pomočnica vzgojiteljice:  Milijana Djekić Benčič
Ga. Jasmina Pučnik