SVETOVALNA SLUŽBA (PRISPEVKI)

Trenutno so na voljo za branje trije članki: Uvajanje otroka v vrtec, Počitek v vrtcuRazvajanje in Taktike za obvladovanje izbruhov togote

1. članek

UVAJANJE OTROKA V VRTEC

Otrok se z večjo spremembo v svojem življenju sreča, ko pride čas prvega vstopa v vrtec. Otroci so med seboj različni, nekateri se na življenje v vrtcu navadijo hitro in brez večjih stisk, drugim otrokom pa odhod v vrtec predstavlja stres.

Starši in strokovni delavci vrtca z razumevanjem otroka in ustreznim odzivanjem nanj, otroku omogočimo prijetno spoprijemanje z odhodom od doma in navajanje na vrtčevsko življenje.

Starši se z vzgojiteljico dogovarjate, kako bo potekalo uvajanje v vrtec. Vzgojiteljice imajo bogate izkušnje z otroki in bodo staršem svetovale, kakšen način uvajanja je primeren za vašega otroka.

Zaželeno je, da starši namenite dovolj časa za uvajanje otroka v vrtec. Če je mogoče, si prihranite nekaj dni dopusta. Starši ste prve dni nekaj časa prisotni v igralnici, spremljate otrokovo počutje in mu nudite oporo ter spodbude za aktivno vključevanje v vrtčevsko življenje. Po potrebi mu pomagate in ga spodbujate k vključevanju v novo okolje. Na vzgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice naslavljate dileme in vprašanja v zvezi z otrokovim navajanjem na vrtec.

Otroci se v povprečju na vrtec prilagodijo po treh tednih kontinuiranega prihajanja v vrtec, vendar pa so med njimi tudi razlike glede trajanja prilagajanja. Glede na izkušnje vzgojiteljic se obdobje prilagajanja podaljša, če je redno obiskovanje vrtca prekinjeno. Zato svetujemo, da na začetku v vrtec prihajate vsak dan. Če je mogoče, v tem obdobju ne načrtujte daljših odsotnosti otroka iz vrtca, saj bi se tako proces uvajanja začel znova oziroma naj otrok, kljub morebitnim začetniškim težavam, v vrtec prihaja redno.

Obdobje prilagajanja se v vedenju otroka odraža tako, da se mlajši otrok lahko upira odhodu v vrtec in se oklepa staršev, v vrtcu joče, lahko odklanja vzgojiteljice, hrano ali spanje. Starejši otroci pa večjih težav glede ločitve od staršev nimajo, pred njimi je predvsem izziv vključevanja v vrstniško skupino in vzpostavljanja novih prijateljstev.

Otrokom pri uvajanju v vrtec pomagajo ljubkovalni predmeti ali igrače. Ko otroka »oddate« vzgojiteljici, se od njega poslovite ljubeče, na kratko in odločno ter z zaupanjem v vzgojiteljice, saj se odnos starša do vzgojiteljic in vrtca nezavedno prenaša tudi na otroka in vpliva na njegov občutek zaupanja in sprejemanja vzgojiteljice ter vrtca.

Otroku doma namenite vašo nedeljeno pozornost. Otroka spodbujajte h gibanju, se z njim igrajte, pogovarjajte in ga ljubkujte. Otrok se bo tako dobro počutil in se tudi zato lažje soočil z odhodom v vrtec. Istočasno ga spodbujajte, da tudi doma nekaj časa preživi sam, saj bodo tako vezi z vami bolj ohlapne, kar bo spodbujalo otrokovo radovednost in iskanje izkušenj izven primarne družine.
Pozorni bodite, da v tem času v otrokovo življenje ne vnašate večjih sprememb, kot je npr. odvajanje od dude, stekleničke, od plenic ali selitev. Take spremembe načrtujte, ko bo otrok sprejel odhod v vrtec ali v vrtec odhajal z veseljem.

Prvi dan prihoda v vrtec s seboj prinesite zdravniško potrdilo, rezervne plenice in oblačila ter copate.

S pravo mero podpore, tako staršev kot vzgojiteljic, se bo otrok uspešno vključil  v življenje vrtca.

Otrok bo vrtec sprejel takrat, ko si bo pridobil dovolj pozitivnih izkušenj, sprejel vzgojiteljici in se navadil na ritem življenja v vrtcu in doma.

Ob pojavu večjih težav s prilagajanjem otroka na življenje v vrtcu se starši sprva pogovorite z vzgojiteljico, za pogovor pa vam je na voljo tudi svetovalna delavka vrtca, Polonca Benčič.


2. članek

POČITEK V VRTCU

V vrtcu je čez dan pestro dogajanje. Otroci se igrajo, ustvarjajo, se pogovarjajo, poslušajo, gibajo na prostem itd. Del tega dogajanje je tudi počitek po kosilu. Večina otrok med počitkom zaspi. V vrtcu pa so tudi otroci, ki jim počitek predstavlja resen problem, saj med njim ne morejo zaspati.

V Kurikulumu za vrtce (1999) je o tem delu dneva zapisano: »Počitek in spanje ne bi smela biti ne obvezna ne časovno preveč strogo določena; organizacija počitka je odvisna od individualnih potreb, organizacije posebej utrudljivih dejavnosti, sprehodov, obiskov različnih institucij, izletov. Prehod iz dejavnosti ali od kosila k počitku pa naj bo postopen in naj poteka brez pretirane naglice, hitenja s pospravljanjem, pripravljanjem ležalnikov itn.«

Čas počitka se začne s pripravo na počitek, ko vzgojiteljici pri najmlajših (otroci do 2. leta starosti) opravljata nego otrok. Otroke previjeta ali jih posadita na kahlico. Vsakemu izmed otrok obrišeta ritko, umijeta roke, po potrebi očistita nos, zavežeta slinček in posadita za mizo. Delo vedno opravljata v enakem zaporedju, tako so otroci vajeni na vrstni red. Po kosilu vsakemu otroku odstranita slinček, umijeta roke in obraz. Sezujeta jim copate in otroke položita na ležalnik ter pokrijeta.

Pri starejših otrocih se priprava na počitek začne, ko otroci zaključijo s kosilom: odnašajo pribor ter pomagajo pri pospravljanju miz. Umijejo si roke in opravijo potrebo. Medtem vzgojiteljici očistita mize, prezračita in pripravita ležalnike. Otroci poiščejo svoj ležalnik, se sezujejo in ležejo nanj.

Fazi priprave sledi faza umirjenja. Večina najmlajših otrok v tej fazi nima težav, zelo hitro zaspijo. Velikokrat se zgodi, da otroci, ki so bili med prvimi položeni na ležalnike, že spijo, medtem ko se drugi še pripravljajo na spanje. Starejše otroke je potrebno, ko se uležejo na ležalnike, vsaj toliko umiriti, da ne motijo drug drugega.

Vzgojiteljice za umirjanje uporabljajo različne tehnike: pripovedovanje ali branje zgodbic, pravljic, poezije, predvajanje glasbe, ljubkovalne igrače in ninice, fizični kontakt (ljubkovanje, božanje, masaža).

Sledita fazi spanja in prebujanja. Otroci med spanjem ne smejo biti prepuščeni sami sebi. Vzgojiteljici se zaposlita z delom, ki jima istočasno omogoča pregled nad vsemi otroki.

Otroci se različno prebujajo. Pri najmlajših vzgojiteljici vsakega budnega otroka dvigneta, ga po potrebi previjeta ali posadita na kahlico, starejši otroci opravijo potrebo. Ponudita jim popoldansko malico ter nato zagotovita igro.

Največ težav nastane v fazi spanja. Otrokova potreba po spanju se spreminja in je individualna. Med otroki so glede spanja velike individualne razlike. Danes v vrtcih spanec ni več obvezen, vendar morajo otroci imeti možnost počitka. To pomeni, da se v času počitka vsi otroci za krajši čas uležejo na ležalnike, se umirijo in sprostijo po dnevu, ki so ga preživeli v vrtcu. Tisti, ki spanec potrebujejo, bodo v tem času zaspali, tiste, ki ga ne potrebujejo, pa vzgojiteljici povabita k dejavnosti. Otroci, ki ne zaspijo, lahko tako, da ne motijo spečih otrok, listajo po slikanicah, ustvarjajo, se igrajo s kockami, sestavljajo sestavljanke itd.


3. članek

RAZVAJANJE

Kaj ni razvajanje?

  • ljubkovanje in cartanje,
  • pohvale in priznanja,
  • prilagajanje vzgojnih prijemov otrokovim značilnostim,
  • izpolnitev želja v okviru smisla in možnosti,
  • posvečanje časa razgovoru, poslušanje in skupne aktivnosti,
  • opravičilo otroku, če smo krivi,
  • strpnost do manj ustreznega vedenja, če so za to dani razlogi.

KAJ JE RAZVAJANJE

Razvajamo takrat, ko stvari, ki bi jih otrok že zmogel sam, počnemo namesto njega. To počnemo v dobri veri, da mu pomagamo, v resnici pa iz svojega otroka postopoma delamo invalida. Razvajanje se lahko začne že v zibelki. Otrok opazi predmet, ki mu je zanimiv, vendar ga ne doseže. Zato začne segati proti njemu. Skrbni starši, ki opazijo njegov napor, ne morejo gledati, kako se revček muči in mu predmet nemudoma dajo v roko. S tem ga prikrajšajo za zadovoljstvo, ki bi ga občutil, če bi mu samemu uspelo doseči predmet, za ustvarjalnost in izkušnjo, da se trud poplača. Tako se bo postopoma naučil, da se mu ni treba truditi, saj bodo za vse poskrbeli starši.

TELESNI RAZVOJ

Razvajenemu otroku starši nudijo vse udobje: pazijo, da ni nikoli lačen, da je vedno na toplem, dajejo mu skrbno izbrano hrano, oblačijo ga v najlepša oblačila, skrbno zaščitijo vsa nevarna mesta, da se ne bi kam udaril, padel. Seveda je treba poskrbeti za otrokovo varnost in udobje, vendar ga lahko s pretiravanjem telesno razvadimo. To pomeni, da se ne bo znal izogibati nevarnostim, ker bo pričakoval, da je vse prilagojeno njemu. Njegov obrambni mehanizem se ne bo ustrezno razvil, ker zaradi naše pretirane skrbnosti to ne bo potrebno. Tak otrok bo bolj podvržen pogostemu zbolevanju in alergijam.

SOCIALNI RAZVOJ

Ker je človek socialno bitje, se mora naučiti zdravega in funkcionalnega sodelovanja z drugimi ljudmi. Otrokov socialni razvoj se začne v komunikaciji z mamo, ko se začne zavedati, da on in mama nista eno. Z mamo začne vzpostavljati stik preko komunikacijo. Če se otrok zdravo razvija, bo postopoma dobil občutek samostojnega bitja in spoznal, da so druga bitja ločena med seboj.

Še vedno bo precej časa preživel v stiku z materjo, vendar bo ugotovil, da se od nje lahko tudi oddalji in se ji spet približa. Enako pa lahko stori tudi mama. Njen umik ne bo vedno po njegovi volji, zato bo občasno tudi frustriran in bo glasno protestiral. Če se bo mama na to frustracijo odzvala ljubeče, vendar odločno, se bo sprijaznil, da si mora mamo deliti z drugimi ljudmi in z njenim delom. Postopoma bo ugotovil, da ne ona ne drugi ljudje na svetu niso tukaj le zato, da strežejo njemu, ampak da imajo tudi svoje potrebe in živijo svoja življenja.

Naučil se bo prepoznavati, kdaj potrebuje stik z drugimi in kako ga lahko vzpostavi, pa tudi, kdaj potrebuje umik in kako ga lahko izvede. Hkrati pa se bo pri drugih naučil prepoznavati, kdaj potrebujejo stik in kdaj bi bili radi sami. Naučil se bo tudi prenesti razočaranje in spoštovati želje drugih.

Razvajajoči starši pa otroku predstavijo idealno okolje, ki je vedno pripravljeno na stik z njim, saj so otroku vedno na voljo in vedno izpolnijo vse njegove želje. Tako otrok dobi lažno predstavo, da so ljudje na svetu zato, da zadovoljujejo njegove potrebe. Zato se bo težko vključeval v družbo, saj ne bo zmožen konstruktivnega sodelovanja z drugimi, hkrati pa bo nenehno razočaran in prepričan, da se mu dogaja krivica. Razvajeni otroci so nedružabni, netolerantni, zahtevni do okolja, zamerljivi, v skupini ne zmorejo ustvarjalnega sodelovanja, ne znajo se podrejati skupnim pravilom.

ČUSTVENI RAZVOJ

Za razvoj otrokovih čustev je pomembno čustveno ozračje, v katerem otrok odrašča. Pomembno je, kakšne možnosti ima za prepoznavanje in izražanje čustev ter za prepoznavanje učinkov, ki jih imajo njegova čustva na druge.Razvajajoči starši omogočijo otroku, da izraža svoja čustva, vendar se nanje odzivajo pretirano oziroma neustrezno. Nekateri starši ne prenesejo, da bi bil njihov otrok žalosten ali jezen. Ker ne prenesejo otrokovega joka, ga hočejo v hipu prekiniti s pomilovanjem, ga zamotiti z igračko ali hrano, ne da bi se potrudili in izvedeli, kaj je resničen vzrok te žalosti. Prav tako se ustrašijo malčkove jeze in mu začnejo v vsem popuščati, le da bi se ji izognili. Razvajen otrok težko prenese običajen napor, vsako neznatno bolečino, preizkušnjo, izgubo, težko se prilagodi spremembam v navadah, socialni vlogi.

RAZVOJ USTVARJALNOSTI

Ustvarjalnost je povezana z radovednostjo. Otrok, ki hoče sestaviti sestavljanko, hoče potešiti svojo radovednost, zato v to vlaga napor in s tem razvija svojo ustvarjalnost. Starši, ki mu takoj priskočijo na pomoč, ga prikrajšajo prav za to ustvarjalnost. Tisti, ki otroku vse nudijo in mu s tem želijo pomagati pospešiti njegov razvoj, morda celo njegovo ustvarjalnost, dosegajo ravno nasprotno – dušijo ustvarjalnost. Razvajenemu otroku se zdi vse brez zveze in pretežko, ker ni razvil vztrajnosti ter ni sposoben nobenega napora. Nima ciljev in želja, ki bi si jih želel izpolniti, ker se je navadil, da to namesto njega počnejo drugi.

DUHOVNI RAZVOJ

Duhovni razvoj se začne takrat, ko otrok začne razlikovati med jaz in ne-jaz. Starši, ki razvajajo, se preveč trudijo, da bi vnaprej uganili in ustregli vsaki njegovi želji, zato se otrok težko občuti kot samostojna oseba. Vprašanja o smislu življenja naj bi bila človeku vrojena. Otrok si jih začne zastavljati, ko se zave samega sebe. Če pa je proces zavedanja samega sebe zaradi razvajanja moten, se najverjetneje niti ne bo spraševal, kdo je in zakaj je na svetu.Posledično je razvajen otrok v slabem stiku s seboj. Ker je imel premalo priložnosti za pristen stik z okoljem, ob katerem bi preverjal in spoznaval samega sebe, se slabo pozna. Pozna le neko podobo sebe, ki so mu jo vcepili starši. Ker se pravzaprav ne pozna, se ne more imeti rad in zato tudi ni zmožen pristne ljubezni do sočloveka.

ZAKAJ STARŠI RAZVAJAMO

Po navadi razvajamo iz neke lastne šibkosti in/ali v dobri veri, da počnemo nekaj dobrega za otroka. Vse več staršev je zaradi službene odsotnosti precej fizično odsotnih, zato jih muči občutek krivde. Odkupiti se želijo z materialnimi nadomestki, kot so vedno nove igrače, elektronska oprema, obleke itd. Tako otroci dobijo stvari, še preden si jih sploh utegnejo zaželeti.

Tudi doslednost in vztrajnost v svojih zahtevah do otroka od staršev zahteva precej napora. Včasih nam je lažje dovoliti, da otrok večerja na kavču, kot pa vztrajati, da mora jesti za mizo. Prav tako je lažje in hitreje pospraviti njegove igrače, kot pa vztrajati, da to stori sam. Te kratkoročne rešitve pa so na dolgi rok zelo škodljive. V tem primeru je razvajanje samo drugačna oblika zanemarjanja.

Včasih otroka razvajamo, ker imamo občutek, da je prikrajšan. Lahko, da smo se ločili od partnerja, lahko, da odrašča brez očeta/matere, lahko, da je materialno prikrajšan ali trpi zaradi kakšnega telesnega ali duševnega hendikepa. Svojemu otroku z razvajanjem v nobenem primeru ne bomo pomagali, ampak le škodovali.

Včasih otroka razvajamo, ker ne želimo biti taki tirani, kot so bili naši starši, pri čemer zaidemo v drugo skrajnost. Tako nehote uporabljamo svoje otroke, da bi pozdravili svoje otroške rane, pri čemer pa jim neizmerno škodujemo.

Včasih razvajamo, ker smo preprosto premehki, ker ne zmoremo prenašati joka ali žalostnega pogleda svojega otroka ali ker ne prenesemo, da bi se mučil. Od njega na primer zahtevamo, da pospravi svojo sobo, otrok pa si nadene mučeniški izraz na obrazu, da se nam zasmili. Potem to storimo namesto njega. Tak otrok se je že zdavnaj naučil, da lahko z zaigranimi čustvi doseže svoje.

POSLEDICE RAZVAJANJA

Razvajen človek ne ve, kdo je, zakaj je na svetu in kaj hoče. Nima delovnih navad, vsak napor mu je odveč. Posledično tudi ne dosega dobrih rezultatov in nima motivacije. Pri nobeni dejavnosti ne zdrži dolgo, vsega se hitro naveliča. Ne zna se odrekati, težko se odloča, njegova čustva so plitva in nepristna, postane manipulator, težko se vključi v družbo in težko dela v timu. Ima nizko samopodobo in je nezadovoljen s seboj ter z drugimi. Doživlja nenehna razočaranja in krivice. Ni zmožen vztrajanja v partnerskem odnosu, razen v primeru, ko mu partner v vsem ustreže.

4.članek

TAKTIKE ZA OBVLADOVANJE IZBRUHOV TOGOTE

Napadi togote se pojavljajo v različnih oblikah ter razsežnostih, so različno glasni in različno dolgo trajajo. Poznamo izbruhe togote, za katere je značilno cepetanje z nogami in kričanje, pri nekaterih izbruhih otrok udarja in mlati z rokami in nogami v različnih smereh; ter izbruhe togote, ki se začnejo z vreščanjem, nato se otrok vrže na tla in začne neurejeno hkrati udarjati z rokami in nogami.

Izbruhi togote se lahko zgodijo vsakomur. So pričakovani in običajni, ne moremo pa napovedati, kdaj se bodo pojavili oz. kaj jih bo sprožilo. Res je tudi, da otrokova vzdržljivost pri izbruhu prekaša vzdržljivost in potrpljenje staršev.

Vzrok za večino izbruhov togote je znan. Otrok se pri dveh letih začne učiti veščin odločanja in vsega, kar sodi zraven. V sebi zaznava občutek neodvisnosti, samostojnosti in ju skuša uveljaviti. To, da ne obvelja vedno njegova, ga v tem obdobju vznemirja. Ker še ni dovolj govorno sposoben, so izbruhi togote zelo učinkovit ventil, saj otrok sprosti čustva in frustracije.

Izbruhe togote je treba vzeti v zakup, naša starševska dolžnost pa je, da naredimo vse, da bi bili za vse udeležence čim manj boleči.

Kako se odzvati ob izbruhu togote? Nekaj predlogov:

Ignoriranje

Pri tej taktiki je naloga staršev, da ne opazijo otrokove bučne predstave. Zelo bodite zaposleni; hitite po hišnih opravkih, pometajte, brišite prah. Najbolje je, da postanete gibljiva tarča. Namreč, otroku vzame pobiranje s tal in zasledovanje starša veliko energije, zato jo manj ostane za izražanje togote.

Ta metoda je najmanj učinkovita. Uspeh je odvisen od vzdržljivosti staršev.

Tehnika vživljanja

Otroku poskusite opisati njegove občutke. »Uu, kako si jezen. Vem, kako zelo si jezen po tem, kako ravnaš. Razumem te, kako se počutiš. Mogoče mi pa lahko poveš, kako jeznega se počutiš.« Izognite se vprašanju, zakaj je jezen, ker se nanj ne da odgovoriti in lahko povzroči nove zaplete; otroku povzroči dodatne frustracije.

Tehnika lahko otroka opogumi, da izrazi svoje občutke. Tako bo verjetno začel spodbujati in razvijati svoje govorne sposobnosti namesto divjih čustvenih izbruhov. Dajte mu vedeti, da ga razumete.

Ta tehnika od staršev zahteva mirnost. Če čutite, da niste dovolj potrpežljivi, se je raje ne lotite.

Osebni pristop

Otroku lahko pomaga že preprosta razlaga, kako se starši počutite. Na primer: »Zelo nesrečen sem (neprijetno mi je, jezen sem, potrt, nervozen sem), kadar se takole odzoveš.« Tudi tak način ogovarjanja ponuja okvir, ki spodbuja osebno izražanje čustev. Starši lahko otroku povedo, da se bodo bolje počutili in da bodo srečnejši, če se bo nehal takole obnašati. Take izjave dajo otroku vedeti, da je treba upoštevati tudi čustva drugih in da jim lahko z drugačnim obnašanjem izboljša razpoloženje.

Odhod s prisilo

Pri tej tehniki otroka odstranite s prizorišča. Tehnika je najuspešnejša, če ga mirno odnesete v njegovo sobo in mu poveste, da je za njegovo obnašanje najprimernejše, da je sam. V sobi naj ostane, dokler ne začuti, da je pomirjen in da se lahko pridruži družini. Otroka tako spodbudite k spoznanju, da njegovega obnašanja ne zavračate, ampak ga le postavljate na sprejemljivejše prizorišče – v zasebnost. Otroku tako pomagate, da se sam prebije skozi svoje občutke. Tako spozna, da se je zares sposoben obvladovati.

Zelo pomembno je, da otroku poveste, da je dobrodošel v družbi, ko se bo bolje počutil. Starši komaj čakajo, da ga spet vidijo. Ko se vrne, ga toplo in z veseljem sprejmite. Premagajte potrebo, da bi karkoli rekli o njegovem izbruhu.

Nekateri otroci ob tej metodi postanejo tako spretni, da takrat, ko začutijo, da jih preplavlja togota, avtomatično zapustijo prostor, gredo v sobo, ostanejo v njej, da togota pojenja, potem pa se mirni, veseli in pripravljeni za igranje vrnejo nazaj.

Burkež

Pri starših z nekaj igralskega talenta je ta metoda precej uspešna. Uganjajte norčije, se spakujte, poplesujte, pojte, padajte na tla ali pa izvajate hrupne norčije ali karkoli vam pade na pamet. Otroka s tem raztresete in odvrnete, hkrati pa ga celo nasmejite.

Šaljivo draženje

S taktiko draženja je vredno poskusiti pri otroku, ki ima dobro razvit smisel za humor. Na primer: »Vidim, da si jezen, torej počni karkoli, samo ne smej se. Usta imej stisnjena in ne dopusti, da bi se začel smejati. Saj ne more biti res. Ali prav vidim? Smejiš se! Ne dovoli svojim ustom, da bi se smejala!«

Taktika preobrata

Skušajte preusmeriti otrokovo pozornost na nekaj drugega. Vzemite njegovo najljubšo knjigo in se ponudite, da bi jo brali, ali pa mu prinesite njegovo najljubšo igračko. Otroci so lahko osredotočeni na eno stvar le za krajši čas, zato ga lahko odvrnete od njegove lastne »predstave«.

Umik

Včasih ne preostane nič drugega kot umik. Tak pristop je primeren, če je vzrok za otrokovo togoto tako absurden, da se ni vredno spuščati vanj. V takih primerih se starši umaknejo v sobo, zaprejo vrata in počakajo.

Popuščanje

Včasih nič ne deluje ali pa starši začutijo, da je treba popustiti. Včasih hitro ugotovijo, da so šli predaleč s svojo strogo zahtevo ali prepovedjo. Če veste, da boste prej ali slej popustili, popustite takoj. Čim dlje traja otrokov izbruh togote, tem bolj je otrok prepričan, da se splača vztrajati.