Otroci iz skupine Barčice in Bonbončki so nestrpno pričakovali sredo. Zakaj? Zato ker jih je čakal poseben dan. Z avtobusom smo se odpeljali proti Kranjski gori, čeprav je pot zelo dolga, nam je ta ob klepetu in opazovanju okolice hitro minila. Najprej smo se sprehodili ob reki Savi in nato pojedli slasten sendvič – nekateri kar dva… Sledil je sprehod čez mesto, nato pa smo na dogovorjenem mestu počakali na Bedančev avtobus, ki nas je po skrivni poti odpeljal v Kekčevo deželo. Pot z avtobusom je bila zaradi kamnitega terena tresoča in zelo zabavna. V deželi smo najprej iz kletke rešili Mojco in skupaj z njo zbežali čez skrivni vhod medtem ko je Bedanec zelo glasno smrčal. Odpravili smo se naprej proti gozdu in skupaj z Mojco srečali Brinceljna. Pokazal nam je njegov novi dom, katerega mu je po obljubi zgradil Bedanec. Nato pa je mimo prišel Bedanec. Vsi smo ga le lepo pozdravili in se z njim pogovarjali o tem kaj počne. Hotel je uloviti Mojco a smo ga pregnali z oponašanjem oglašanja sove. Še dobro, da se je zelo boji! Izginil je na Špikovo goro in ga od tam še tri dni ne bo nazaj zato se nismo prav nič več bali, to nam je povedal Kekec, ki je prišel mimo. Odpeljal nas je skozi skrivni rov k teti Pehti. Pokazala nam je njeno hišo, svoja zelišča ter nas postregla s čajem in odličnim pecivom. Poslovili smo se od vseh prijaznih pravljičnih likov ter se odpravili nazaj na avtobus na katerem smo poslušali in prepevali Kekčeve pesmi.
Iz izleta smo prišli malce utrujeni a vseeno polni novih dogodivščin o katerih se še danes pogovarjamo.
Otroci iz skupine Barčice in Bonbončki ter vzgojitelj/-ice Tanja, Nuša, Kristina in Jani.
