Konec meseca februarja, ko so dnevi že malce daljši so se otroci in vzgojiteljice iz skupine Kapljice zbrali na sredini vasi takoj, ko pade mrak. Otroci so s seboj prinesli baterijske lučke, oblečeni so bili v pižame in bili polni pričakovanja, saj niso vedeli kaj jih čaka v vrtcu. Pot do vrtca je bila čarobna, saj so nam naše svetilke osvetlile pot. V garderobi so otroci zelo hitro opazili, da na polički ni copatk.«Kje so naši copati?« Pogledali so po omaricah, pod klopjo, za vratmi, ampak copatk ni bilo. Nato je eden od dečkov iz skupine pomislil in rekel « Da nam ni Muca Copatarica vzela copatk?« Vsi otroci so se oprijeli teh besed in deček je predlagal, da muco poiščejo. Vsi skupaj so pogumno odšli po hiši s svetilkami, pregledali so igralnico, hodnik, telovadnico, ampak muce niso našli. Nato pa se je iz zgornjega nadstropja zaslišalo »mijaaav«. Presenečeni in malce vznemirjeni so otroci obstali, pogledovali vzgojiteljico, nato pa počasi sledili glasu, ki jih je vabil. Pogumno so odšli navzgor kjer so zagledali luč in tam je sedela muca Copatarica, ki je šivala copate. Otroci so muco povprašali po svojih copatkih, saj jih ne najdejo nikjer. Copate je muca otrokom vrnila čiste in zakrpane. Navdušeni otroci so muco povabili na plesno zabavo z lučkami. Muca Copatarica se je veselo vrtela in plesala z otroki. Otroci so se muci zahvalili za copatke in muca je odšla svojo pot. Ob prihodu v igralnico smo zagledali košaro, katero smo osvetlili z našimi svetilkami in ugotovili »njami palačinke«, da nam je muca pustila večerjo. Palačinke smo s slastjo pojedli, zraven pa popili sadni sok. Otroci so si nato ogledali kamišibaj z naslovom Kakšne barve je svet (M. Zupan Vrtač), ter s svetilkami igrali igro senc. Nato pa polni vznemirljivih dogodkov odšli vsak na svoj dom. O tem večeru otroci govorijo še danes.
Skupina Kapljice (enota Pudgurček)
Napisala Klara Žnidaršič
