S KULTURNO DEDIŠČINO SKOZI TRI LETNE ČASE Z LJOBO JENČE
Naš vrtec je vključen v projekt SKUM (»Razvijanje sporazumevalnih zmožnosti s kulturno-umetnostno vzgojo«), v okviru katerega sta v letošnjem letu dve vrtčevski skupini sodelovali z Ljobo Jenče – svobodno umetnico in nosilka EU strokovne nagrade za kulturno dediščino, zbirateljico, raziskovalko, pevko, pripovedovalko, voditeljico delavnic ljudskega petja in pripovedovanja.
Otrokom in strokovnim delavkam naše skupine »Mravljice« (starost otrok 4-5 let), je dala ta umetniška izkušnja zares veliko. Sama srečanja z umetnico so bila polna pričakovanja, veselja, navdušenja. Otroci so bili vključeni v dogajanje, preko lastne aktivnosti in izkušnje pa so znanja hitreje osvojili in poglobili. Vsa vsebina je bila otrokom podana s pravim občutkom, ter izredno spoštljivim odnosom do umetnosti, do ljudskega izročila. Gospa Ljoba Jenče nam je predala del svojega znanja in poznavanja kulturne dediščine, ter nas popeljala v zanimiv svet ljudskih glasbil in njihovih zvokov (citrice, lončeni bas, nunalca…), nam predstavila nove prstne igre, dotikalnice, razgibalnice, nas spodbudila k iskanju in uporabi naravnih zvočil (kamenčkov, palčk), ob njeni spodbudi smo spoznali tudi veliko ljudskih pesmi in se jih kasneje nekaj naučili. Planirana so bila tri srečanja v živo, vendar smo zaradi vmesnega zaprtja vrtca (epidemija) v živo izvedli le dve srečanji, eno jeseni in drugo spomladi.
Otroci so na srečanjih spoznali nove vsebine. V okviru projekta so sodelovali v različnih stopnjah ustvarjalnih procesov: pri načrtovanju, oblikovanju zamisli in izvedbe, posredovanju in sprejemanju dela ter pri pogovoru o delu, procesu, izkušnjah – to je prišlo še posebej do izraza pri pripravah na naše zadnje srečanje z umetnico (ki ga žal nismo izvedli v živo). Ko so otroci izvedeli, da ji bomo pripravili presenečenje in tako pokazali, kaj smo se naučili, ter, da ji bomo tokrat mi peli in igrali, so se dela lotili zelo zagnano. Priprava instrumentov jih je zabavala, ob tem so resnično uživali, nastali so raznobarvni »lončeni« basi, z zanimanjem so poslušali, kakšen »prvi« zvok bo dal iz sebe instrument, kaj morajo storiti, da bo njegov zven še bolj izrazit. Ob tem so se naučili tudi občutka, kako podrgniti po slamici, da se ta ne bo zvila ali iztaknila iz instrumenta. Vse to so se naučili s pogostim poskušanjem, večkrat smo zaigrali v krogu, in tako, kot so si bili »lončeni« basi med seboj raznoliki po izgledu, tako so si bili raznoliki tudi v zvoku. Otroci so ugotovili tudi to, da se z drgnjenjem ali udarjanjem kamna ob kamen lahko ustvari zanimiv zvok, enkrat je ta lahko bolj tih, drugič bolj glasen, podobno izkušnjo so dobili tudi z igranjem na lesene palčke.
Na srečanjih z umetnico se je veliko pelo in gibalo, s tem smo nadaljevali tudi sami v skupini. Otroci so spoznali tudi proces učenja ljudskih pesmi, ker pa je besedilo nekaterih kar težko zapomnljivo, smo stremeli k temu, da osvojijo vsaj njihov refren, ter da pesem spremljajo z določenim instrumentom. Ob spremljavi na instrumente smo se naučili ljudske pesmi »Izidor ovčice pasel«, »Lisica lisjak«, »Lesarjov malen« in »Peter Pavel«. Otroci so jih spremljali s ploskanjem, ter igranjem na kamenčke, palčke in lončeni bas. Ker nismo izvedli tretjega skupnega srečanja, smo naše petje in igranje na instrumente posneli, ter video posnetke poslali umetnici po pošti, da bi dobila vpogled v vsaj nekaj našega dela oz. poustvarjanja. Naše delo je gospa Ljoba zelo pohvalila.
Ob poslušanju ljudske pravljice »Zlata orehova vejica« so otroci spoznali moralno – etično dimenzijo – da nikoli ne smemo zavreči še tako majhnega daru. Ob pripravah na dramatizacijo te pravljice so se identificirali s književnimi osebami (pogovarjali smo se o tem, kako se določena oseba vede, kaj počne, kakšen instrument bo igrala… Pravljico so zelo radi pripovedovali tudi sami, včasih so dopolnjevali drug drugega, če je nekdo del vsebine pozabil.
Projekt sodelovanja z umetnico je bil uspešen, saj so bili doseženi prav vsi cilji, ki smo si jih planirali na začetku srečanj, čeprav nam tretjega ni uspelo izvesti.
Zapisala: Sara Puntar, vzgojiteljica
