Ideja za projekt ŽITNI KOTIČEK se je porodila v jesenskem času na podlagi obiska ge. Tamare Urbančič, ki nam je v okviru zgodnjega naravoslovja (EKO-ŠOLA) z delavnico predstavila različna žitna semena (pira, pšenica, koruza, ajda, soja, proso, oves, rž). Temeljila je predvsem na čutilih (po otipu, vonju) in razlikah med semeni pri opazovanju (oblika, barva). Po semenih smo tudi stopali bosi in občutili posamezna zrna. Razložila nam je pomen različnih žitaric v naši prehrani. S tem, da je narava naš največji učitelj in z upoštevanjem pedagoškega načela, ki nas usmerja k temu, da prisluhnemo otroku, njegovi radovednosti ter zanimanju za tovrstne dejavnosti je bilo dovolj, da smo se v skupini na podlagi otroške evalvacije odločili, da ustvarimo ŽITNI KOTIČEK.
Zavedamo se, da najboljše učenje nastane takrat, ko otrok ustvarja z rokami, sodeluje, raziskuje in odkriva. Vloga odraslega pa je v tem, da otroku omogoči ustvarjalno okolje in situacije za neposredne čutne zaznave.
S pomočjo starša otroka iz skupine smo prekopali in pripravili gredico, otroci so pomagali nanašali zemljo iz krtin, da smo izboljšali podlago za setev. Ko so semena vzkalila pa smo opazili, da naš žitni kotiček obiskujejo ptice in nam povzročajo škodo. Sledil je pogovor in izjave otrok:
– zaščitili bomo žitni kotiček, da nam grabčki in sinice ne izkopljejo vzkaljenega žita,
– narediti moramo strašila,
– ptice lahko prestrašimo z zvokom: čiv čiv čiv čiv čiv (močan zvok),
– jaz bi jih prepodil z nežnim zvokom: čiv čiv čiv čiv (otrok ponazoril z nežnim zvokom),
– moramo narediti ptičje strašilo, da se premika,
– bi mogli imet enga takšnega ptiča na dalinc, da bi lahko letel in odganjal ptičke,
– bi mogli imet enga takšnega strašnega ptička,
– orla bi mogli imet,
– lahko bi naredili strašilo na daljinc,
– lahko pa najdemo mikrofon in govorimo, da preplašimo ptičke,
– lahko bi se mi oblekli v strašilo,
– lahko bi naredili strašna strašila,
– spredaj bi bil trebuh, zadi hrbet, spredaj še oči in bi prestrašil ptičke,
– jaz bi imel strašilo na elektriko, da bi se premikal,
– mogli bi narediti veliko strašilo, da bi ptički čez zleteli.
Že naslednji dan smo imeli prvo strašilo, ki smo ga postavili na ustrezno mesto, sledilo pa jih je še več. Otroci so se samoiniciativno odločali o tem in k ustvarjalnosti pritegnili starše, strašila sama pa so bila med otroki vredna občudovanja.
V zimskem času jih je prekril sneg, kljubujejo vetru, mi pa čakamo toplejših pomladnih dni, da bomo lahko opazovali morebitne spremembe v našem ŽITNEM KOTIČKU.
Narava je čudovita, še posebno vznemirljivo je občudovati rastline, premalokrat pa se zavedamo, kako pomemben za življenje in obstoj je naš odnos do narave in okolja, v katerem živimo.
Odrasli smo tisti, ki moramo slediti otroku ter postati pomočnik, da bo ta lahko gradil zadovoljnega sebe in boljši jutri. Vzgojitelji se zavedamo, da smo del okolja, otroci pa so bitja, ki s svojo radovednostjo vsrkajo naš način življenja. Treba jim je privzgajati čut do narave, treba je spoštovati vsako rastlino, saj raste v našo korist – rastlinski svet je prava zakladnica. Zelene rastline so vir življenja in zdravja, narava pa je velika ter bogata.
Vem, da nam bo naša gredica ŽITNEGA KOTIČKA nudila nova spoznanja in razmišljanja pa tudi zadovoljstva za opravljeno skupno delo.
Vzgojiteljica skupine Petelinčkov
Lilijana Stojić
Avtorica prispevka: Lilijana Stojić
Naslov prispevka: Žitni kotiček
Sodelujoča skupina: Petelinčki
