Pot od vrtca do Postojnske jame je za najmlajše res nekaj vznemirljivega saj jih po poti spremlja veliko dejavnikov, ki hitro preusmerijo pozornost od koncentracije na hojo, dvigovanju nog, sledenju koloni,… kljub temu smo pa skupina Tortice pokazali, da zmoremo veliko in se znamo prilagajati oviram, ki nas spremljajo po poti. Seveda pa tak pohod ni uspel kar prvič. Že v lanskem letu smo hojo s t.i. ”kačo” usvajali v igralnici, na vrtčevskih igriščih ter bližnji okolici izven ograje.
Tako smo se 7.9.2022 kaj kmalu po zajtrku odpravili, kot pravi pohodniki. Dolge hlače smo zamenjali s kratkimi, obuli superge ter nahrbtnik vzgojiteljice Nine napolnili s plastenko vode, kozarčki, sadjem, grisini in prvo pomočjo. Da bomo v prometu opazni, smo nadeli tudi odsevne rutke za otroke, se razvrstili ob ”kačo” ter zapustili vrtčevsko igrišče. Med potjo nas je spremljajo veliko zanimivih dejavnikov (mahali smo voznikom avtomobilov, pozdravljali smo mimoidoče ljudi, opazovali okolico, drevesa, helikopter,…). Našli smo pa tudi čisto nekaj posebnega. Pozdravila nas je kostanjeva ježica. O bodičasti lupini okrog kostanja smo govorili v prejšnjih dneh v naši zgodbici Ježek išče prijatelja (L. Zomer). Tako sva lahko otrokom omogočili stik s pravo ježico, ki smo jo do tedaj videli le na fotografiji. Počasi, a suvereno smo nadaljevali pot do Postojnske jame. Prispeli smo do jase, kjer smo se dodobra okrepčali, se samostojno igrali, premagovali naravne ovire in nazadnje opazovali race ter jim zapeli pesem. Že malo utrujeni, vendar brez prevelikih težav smo premagali čisto vse vzpone, ki so nas čakali na poti v vrtec. Ob vrnitvi še pojedli kosilo in en, dva, tri, že zaspali so čisto vsi.
Kaja Kuhar, skupina Tortice otrok starosti 2-3 leta
