Že navsezgodaj smo iskali copate. Pokukali smo pod posteljo, preiskali kovčke, dvignili blazine in odeje… zaman. Copatov ni bilo nikjer. Pred zajtrkom so otroci našli sporočilo, pod katero je bila podpisana muca Copatarica. En, dva, tri in že smo bili na poti proti mucini hiši. Kako so bili otroci presenečeni, ko so jo zagledali na travniku! Še pomahala nam je in odhitela proti gozdu.
S ključem, ki ga je pustila na bližnji smrekovi veji, smo odklenili vrata in vstopili v hišico. In tam so nas, lepo zloženi, čakali naši copati. Od takrat naprej so skrbno pospravljeni pod posteljo.
Svež zrak in nove dogodivščine so otroke tako utrudili, da so po kosilu v hipu zaspali.
Popoldne je končno prenehalo deževati. Vzeli smo vedra, lončke in lupe ter se sprehodili do jezera. Kot pravi raziskovalci so otroci v vedra zajemali paglavce, jih opazovali in spuščali nazaj v jezero. V igri z vodo so zelo uživali.
Zvečer so se na zunanjem igrišču igrali z žogami, lovili, sodelovali so v socialnih igrah in komaj pričakali mrak, ko smo se z lučkami odpravili še na zadnji sprehod pred spanjem.
Vodja letovanja: Mateja Bajc Trček, dipl. vzg. pred. otrok
